Kako zavestno komunicirati s partnerjem?

Zavestna komunikacija lahko prepreči marsikateri partnerski konflikt, zahteva pa potrpljenje,
iskreno zanimanje, razmejenost in pristen stik s sabo.

1. Potrpljenje

V pogovoru velikokrat poslušamo drugo osebo, obenem pa že razmišljamo, kaj bomo na
povedano odgovorili. Za zavestno komunikacijo se moramo naučiti zdržati s svojimi
vsebinami, medtem ko drugi govori. S tem damo sogovorniku prostor, da se izrazi brez
obsojanja, kar v odnos prinese občutek varnosti.

Na ta način damo prostor tudi sebi, da začutimo, kaj nam povedano prebuja v telesu in ne
reagiramo avtomatsko iz starih disfunkcionalnih vzorcev. Potrpežljivi smo torej z drugim, pa
tudi s sabo. Ko delamo na sebi, ponavadi odkrivamo svoje stare rane, trigerje za njih pa tudi
načine za njihovo zdravljenje. Da se lahko osebnostno razvijamo, se mora partnerska
komunikacija upočasniti.

2. Iskreno zanimanje

Pri komunikaciji so bolj kot besede same pomembna čutenja, ki so v pogovoru prisotna. Saj
naše nezavedno ne deluje po načelih logike, ampak občutkov. Dovoliti si poslušati in čutiti s
celim telesom omogoča tudi večjo povezanost med partnerjema. Ko terapevti na
partnerskih terapijah poskušamo povezati partnerja, vprašamo o čem drugi zares govori –
katero potrebo poskuša zadovoljiti, s tem kar opisuje,… kaj zares potrebuje?

S tem ga povabimo k sočutju, ki je za partnersko komunikacijo bistveno. Če želimo drugega
resnično razumeti, moramo namreč vstopiti v njegov notranji svet, začutiti ga moramo v
mreži njegovih vrednot, strahov, preteklih travm, obrambnih mehanizmov in potrebe po
varnosti.

Ne smemo pozabiti, da smo v odnosu zato, da bi partnerja resnično razumeli, oziroma čutili,
kar je tudi največ kar lahko drug drugemu damo. Učinek tega, da se v svojih globinah čutimo
videni in slišani je namreč tako močan, da nam da občutek, da smo dejansko živi, potrdi nas
v našem obstoju. Zato pozitiven vpliv sočutne in spoštljive komunikacije presega samo
izboljšanje našega partnerskega odnosa ampak seže tudi na področje zdravljenja našega
notranjega otroka.

3. Razmejenost

Ko se partner do konca izrazi, mu zrcalimo njegovo doživljanje. Torej z drugimi besedami
povemo, kaj smo slišali, kako to razumemo in kako to vidimo v njegovi pomenski mreži.

Ob tem je pomembno, da se zavedamo svoje razmejenosti od partnerja, torej tega, da sva
oba popolni celoti, ki samo govoriva o svojem notranjem svetu in ne potrebujeva drug
drugega, da naju v čemer koli potrdi, potrebujeva pa občutek razumljenosti, da se lahko
poveževa.

Na ta način tudi ničesar, kar partner pove, ne jemljemo osebno, saj se zavedamo, da partner
samo govori o sebi.

Ko pa izražamo sebe, to storimo z “jaz stavki”, ki preprečujejo, da bi drug drugega obtoževali
za svoje počutje. Izhajamo torej izključno iz svojega notranjega sveta, ki ga delimo s
partnerjem, npr.: jaz doživljam, da…, ko se to zgodi, čutim da…, in potem se mi zdi, da…,
potreboval/a bi, da…

4. Stik s sabo

Če želimo zavestno komunicirati, moramo najprej razviti pristen odnos s sabo. Šele potem
lahko zares skomuniciramo svoje doživljanje, občutke in potrebe. Ko smo zares v stiku s
sabo, smo v stiku s svojim telesom, ki nam ves čas sporoča kako se glede nečesa počutimo in
kaj potrebujemo.

Zato moramo za pristno partnersko povezanost pozornost v prvi vrsti nameniti svojemu
notranjemu otroku, ki se v nasprotnem primeru upira, kriči in išče prepir, ko bi v resnici
potreboval objem (tako kot smo ga v otroštvu ob nezadovoljenih čustvenih potrebah
potrebovali mi).

Priti v stik s sabo ponavadi pomeni garati in kopati na terapiji, učiti se sočutno pomirjati,
dajati prostor svojim čustvom, da se izrazijo (si jih ob podpori terapevta sploh upati začutiti
in ugotoviti, da nas to ni zlomilo), spoznavati, kdaj so naše meje kršene in da si zaslužimo
spoštovanje, prepoznavati disfunkcionalne vzorce, ki jih nosimo iz otroštva in jih v sedanjih
odnosih samo poustvarjamo, osvobajati se svojih obramb, spoznati, da v bistvu hrepenimo
po varnem odnosu, v katerem smo lahko ranljivi,…

Šele potem smo resnično sposobni zavestno komunicirati v partnerstvu, saj lahko drugega
začutimo toliko globoko, kot smo začutili sebe. Do drugega smo vedno lahko le toliko
sočutni in spoštljivi, kot smo do sebe. Pa tudi bolj razumemo sebe in se zavedamo, da dobra
mera bolečine, ki jo čutimo v partnerskem konfliktu obstaja že od prej in se je tukaj in zdaj
samo prebudila.

Po prehojeni poti osebne rasti s partnerjem govorimo enako nežno kot s sabo. Ko nas
partner spusti v svoj notranji svet, tja vstopamo s sočutjem in spoštovanjem pa tudi s
hvaležnostjo, da smo lahko gost v njegovem intimnem prostoru, kamor ne spusti vsakega.
Želimo si biti njegova podpora, ker nam je iskreno mar, da se dobro počuti.
Na ta način v partnerstvu zdravimo notranja otroka drug drugega, ki sta bila v otroštvu
večkrat prezrta, morda zlorabljena, zdaj pa sta drug pri drugem sprejeta in na varnem.

Avtorica: Pia Jerman, Zakonska in družinska terapevtka, TerraPia