Prehod v starševstvo je pomemben življenjski dogodek, za katerega so značilne intenzivne spremembe. Prva velika sprememba je nova vloga, partnerja prvič postaneta oče in mama. Močno se spremeni tudi dnevna rutina in ritem. Obdobje novorojenčka in dojenčka zahtevata veliko pozornosti obeh staršev. Vzpostavljata se dojenje in spanje, novorojenček potrebuje veliko bližine svojih staršev, lahko ima krče, boleč izrast zobkov itn. Mamice so morda manj zadovoljne s svojim telesom po porodu in imajo doma več opravil kot prej. Očetje pa lahko po rojstvu otroka doživljajo obsežen stres, vključno z utrujenostjo, slabo koncentracijo in razdražljivostjo ter se počutijo izključene, ob tem, da partnerke, sedaj mamice veliko več pozornosti usmerjajo na otroka. V partnerskem odnosu se lahko pojavijo konflikti, zmanjša komunikacija, veliko je utrujenosti, zaradi tega je telo bolj pod stresom, zmanjšanja se fizična intimnost, povezanost v partnerskem odnosu se spremeni, partnerja se začenjata oddaljevati drug od drugega. Po prihodu otroka ni več toliko časa zase in za partnerski odnos, kot ga je bilo prej. In potreben je čas, da se na novo vzpostavi ravnovesje v družini.
Starševstvo lahko predstavlja velik izziv za partnerski odnos. Raziskava (Gottman) kaže, da je bilo 67 % parov po rojstvu otroka manj zadovoljnih z partnerskim odnosom kot prej. Tudi druge raziskave (Bogdan, Turliuc, Candel) so pokazale, da se je zadovoljstvo z zakonsko zvezo, v obdobju do 12 mesecev po porodu, zmanjšalo tako za moške kot ženske. Težave, s katerimi se srečujejo zakonci pri prehodu v starševstvo, se po prvem letu po porodu ne prenehajo in lahko vztrajajo vse do drugega leta. Kako dolgo traja, da se na novo vzpostavi ravnovesje v družini? Raziskave kažejo, da se proces intenzivnega prilagajanja na starševstvo začne, ko ženska zanosi in se konča, ko otrok dopolni dve leti. Nekateri zakonci uspejo znotraj dveh let vzpostaviti novo ravnovesje, pri drugih lahko traja dlje. Več študij (Doss in ostali; Simonelli in ostali) je preučevalo potek zadovoljstva v zakonu mnogo let po rojstvu prvega otroka. Ugotovili so, da lahko zmanjšanje zadovoljstva v zakonu vztraja tudi od 4 do 15 let po tem, ko sta zakonca postala starša. V tem primeru je pomembno, kako hitro zakonca zaznata, da izgubljata povezanost v odnosu. Hitreje, ko zaznata odtujenost, lažje je vzpostaviti povezanost nazaj. In obratno. Dlje časa, ko traja odtujenost, več truda in angažiranosti bosta morala vložiti, da na novo vzpostavita odnos. Seveda v kolikor si to želita in v odnosu ni nastalo preveč zamer. Na tej točki ponavadi pari oziroma zakonci vstopijo v terapevtski proces.
Starševstvo ni zmeraj izpolnjujoča izkušnja in stiske lahko pri nekaterih parih trajajo več let. Zakaj je tako? Teorija navezanosti je pokazala, da se v stresnih situacijah pri ljudeh aktivira sistem navezanosti. Poznamo varno navezanost in ne-varne oblike navezanosti. Če sta oba partnerja varno navezana, bosta v stresnih situacijah aktivirala mehanizem zbliževanja. V kolikor je par ne-varno navezan, se v stresnih situacijah povečata anksioznost in izogibanje, kar prinaša nekaj težav za partnerski odnos. Ponavadi ti pari občutijo nezadovoljstvo, odtujenost, negotovost, močno tesnobo, v odnosu je vedno več konfliktov, ki ostajajo nerazrešeni, pojavijo se zamere. Vemo, da se stil navezanosti oblikuje že v otroštvu, v odnosu starš-otrok in se prenese v odraslost. Otrok se od svojih staršev največ nauči, predvsem z opazovanjem in preko interakcij znotraj tega odnosa. Tako se vzpostavi stil navezanosti, ki kasneje vpliva na to kako bo posameznik deloval, tako v partnerskem odnosu, kot v starševskem. Torej lahko rečemo, da je stil navezanosti zelo pomemben pokazatelj ali bo par zadovoljen s svojim odnosom ali ne. Dobra novica je, da je stil navezanosti in interakcijo v odnosu mogoče spremeniti in vzpostaviti bolj zadovoljujoč partnerski odnos. Prvi korak je poiskati strokovno pomoč in vstopiti v partnerski terapevtski proces.
Avtorica: Katja Maksić, zakonska in družinska terapevtka, Pot poguma
Beri naprej
Beri naprej
Beri naprej
