Zavrnitev je del odnosa

Če je človek v življenju doživel veliko zavrnitev ter bil v nespoštljivih, toksičnih
odnosih, se boji izraziti sebe. Največkrat je njegov odgovor na vprašanje kaj želi ‘ne
vem’ ali ‘vseeno mi je’. Telo zablokira zaradi potlačenega strahu, da bo njegova želja,
ideja zavrnjena.

Pa ni z zavrnitvijo nič narobe, sestavni del življenja je, le bolečina je vezana na
nesprejemanje in občutek ‘z mano je nekaj narobe’. Samopodoba se začne oblikovati
v zgodnjem otroštvu. Otrok ob starših in življenjskih izkušnjah lahko ponotranji varno
obliko navezanosti. V tem primeru je kljub izzivom v življenju notranje prepričanje, da
so bližnji odnosi varni in da je sprejet, ljubljen ter slišan. Tako lahko krepi notranji stik
s sabo, ve kaj želi in se lahko vedno spoštljivo izrazi. Kadar pa od bližnjih ne dobi
potrditve, varnosti, občutka sprejetosti, v sebi razvije občutek pomanjkanja ter
osamljenosti. Pogostokrat se znajde v odnosih, kjer ni viden, slišan ter skuša ugajati,
se podrejati ali pa drugega nadvladati. Pozabi na svoje želje, zatre svoja občutja in
sledi. Ali pa nesočutno vsiljuje lastne vzgibe in želi nadvladati za vsako ceno, da ne
bi kdo nadvladal njega. Zmanjka prostora za varen, povezovalen odnos in
sodelovanje.

Zato je pomembno krepiti zaznavanje svojih želja in se učiti kako jih izražati hkrati pa
zdraviti bolečino, ki se ob tem pojavlja. Včasih so želje sprejete, spet drugič
zavrnjene. Nič hudega, ni konec sveta. Je ujemanje, ni ujemanja…ni osebe na tem
svetu, s katero bi bilo ujemanje 100%, niti ni to smisel odnosov. Je pa bolj kot
zavrnitev pomembno kako jo sprejmemo in kakšen je naš odziv nanjo. Je lahko odziv
brez bolečine in občutka, da je naša lastna vrednost pogojena z njo? Ali način
zavrnitve, tudi če je nespoštljiv, govori o naši integriteti ali je bolj povezan s tistim, ki
zavrnitev poda?

Tako preprosti se zdijo odnosi a hkrati so lahko tako zelo kompleksni. Kako hitro nas
potegne v lastne bolečine in vsa dobronamernost se lahko sprevrže v bojno polje.
Zato je pogled vase in širjenje notranjega zavedanja nujno, če želimo mirno, drugače
in bolj ljubeče, predvsem do sebe. Varno obliko navezanosti je v odrasli dobi mogoče
zgraditi. Ker v odnosu lahko nastanejo največje rane, je odnos tudi tisti, kjer se lahko
rane pozdravijo. Pogostokrat ravno v terapevtskem procesu dobi posameznik
izkušnjo, kaj zares pomeni varen prostor. Takrat se začnejo notranji procesi
sprejemanja sebe, odkrivanja svojih želja ter ljubeče negovanje senčnih delov, ki so
potisnjeni v nezavedno.

Avtorica: Saša Golob